Empatije
Najprej je zanimivo že poreklo oziroma izvor sodobnega pojmovanja besede empatija, ki ima korenine v nemški estetiki devetnajstega stoletja. S takratnim izrazom »Einfühlung« so opredelili »vživljanje, čustvovanje v drugega« za razliko od sočutja -»Mitfühlung«. Robert Vischer je bil tisti, ki je leta 1873 v svoji doktorski tezi »O optičnem smislu oblike: prispevek k estetiki« prvi uporabil »Einfühlung: simbolični prenos občutij opazovalca umetniškega dela v predmete« in pomeni torej estetsko zlitje predmeta in osebe. To izhodišče je pri tej razstavi izraženo že v logotipu oziroma tipogramu razstave. Namreč z enim samim »igralcem« – črko e, ki se obrača, prekopicuje, zrcali in nakazuje v nežni senci napisa empatije. Hkrati pa asociira na hebrejsko pisavo, katere karakter sobiva tudi v ozadju strahot druge svetovne vojne.
Vsebina fotografij, razstave in širšega projekta izhaja iz dveh delovnih situacij: lanskoletne ekskurzije v Mauthausen v Avstriji in likovne delavnice »Domovinski lističi«, izvedene 2016. leta, v kateri so sodelovali naši dijaki in rojaki iz Srbije. Torej je projekt v nekem smislu pokril nacionalnost, internacionalnost in multikulturnost. V obeh dogodkih so bili prisotni močna zgodovinska tematika trpljenja in empatije, sodobno orodje pametnega telefona in nekaj stotink sekunde za posamezni posnetek individualnega soodnosa teh treh akterjev. Vse skupaj ne zahteva količinsko veliko dela, zahteva pa ogromno v kvalitativnem smislu, da bi posledično nastal likovni izdelek z umetniškim pridihom, žarom, morda celo umetniško delo. Ravno ta kvaliteta – čustvena in umetnostna – je ključni moment celotne razstave.
V sodobnih razstavnih strategijah kuratorji predvidijo svojo zgodbo in jo realizirajo s pomočjo drugih – umetnikov. Tukaj je proces obrnjen in zgodba povzeta iz prejetih »in situ« barvnih fotografij. Izbrane so, napovedano pretvorjene v črno-bele in razvite v fotografskem studiu. Njihova pripovedna plat je nedvomno jedrna, a potrebna in izdatno selekcionirana je bila še métierska, fotografska veščina. Tako vsakega od trinajstih eksponatov opredeljujejo koncept, métier in likovna struktura. Zelo važna sta kompozicijska armatura vsakega posnetka in premišljenost v ozadju proženja posamezne fotografije.
V tem premisleku se skrivajo umetniški čar, pripovedna vsebina in avtorjeva empatija z upodobljencem – če cikliram celotno zgodbo naše fotografske razstave osmih avtorjev, štirih dijakov in štirih odraslih s treh različnih posavsko-dolenjskih šol.
Alojz Konec, februarja 2019
