Udeležili sva se srečanja srednješolskih raziskovalk in raziskovalcev novejše slovenske zgodovine v šolskem letu 2015/2016, ki so ga organizirali Zavod RS za šolstvo, Slovensko sociološko društvo, Zveza zgodovinskih društev Slovenije in Društvo učiteljev zgodovine Slovenije v sodelovanju z EUSTORY, v okviru katerega je potekalo zgodovinsko tekmovanje v pisanju raziskovalnih nalog na skupno temo. V paru še z dvema kolegicama sta bili naši raziskovalni nalogi ocenjeni kot najboljši v državi. Čeprav se nama je zdelo precej krivično, da se za nagrado lahko udeležita mednarodnega zgodovinskega tabora samo dve avtorici namesto štirih, sva na prigovarjanje najine mentorice prof. Nataše Šekoranja Špiler le napisali motivacijsko pismo fundaciji Körber-Stiftung iz Hamburga, ki je bila letos organizatorica mednarodnih zgodovinskih taborov v Srednji Evropi in Gruziji. Po preverjanju najinega znanja angleščine sva bili prijetno presenečeni, ko so naju izbrali kot udeleženki na obeh zgoraj omenjenih taborih.
Ema Agnič:
Ker sem že v motivacijskem pismu omenila, da bi raje obiskala Srednjo Evropo, so mi odobrili udeležbo na desetdnevnem potepanju s peresom in kamero po višegrajskih državah (Madžarska, Češka in Poljska). Moje potovanje se je začelo 22. septembra s poletom iz Zagreba preko Dunaja v Budimpešto. Po spoznavni večerji z gostitelji so nas namestili v Evropskem mladinskem centru v Budimpešti. Naslednji dan nas je po dobrodošlici in predstavitvi programa naša voditeljica, gospa Tina Gotthardt iz Islandije, poslala raziskovat madžarsko glavno mesto v manjših skupinah. Naše raziskovanje je bilo namenjeno družbenim gibanjem, zato smo se odpravili po sledeh ljudske vstaje v Budimpešti leta 1956. Dvajset udeležencev novinarsko obarvanega zgodovinskega tabora se nas je razkropilo po Budimpešti opravljat intervjuje z ljudmi na ulicah in trgih, samo s kamero in zemljevidom v rokah. Po navodilih novinarja, ki se nam je pridružil pri delu, smo naslednja dva dni zbirali ustne in pisne materiale ter fotografije. Primerjali smo vloge madžarskih medijev v današnjem času glede na njihovo vlogo v letu 1956 in kasneje pri spreminjanju družbe po letu 1989 in padcu berlinskega zidu. Novi teden si je zaslužil novo lokacijo – iz Budimpešte smo se z nočnim vlakom odpeljali na Češko, v Prago, da bi analizirali še en upor, »praško pomlad« iz leta 1968. Nočna vožnja v spalnih vagonih je bilo posebno doživetje in mi bo ostala še dolgo v spominu zaradi prijetnega druženja s preostalimi udeleženci. V Pragi smo, ravno tako kot v Budimpešti, analizirali nacionalne članke, ki smo jih morali prinesti iz domovine. Novinarske delavnice, katerih pomemben del je bil tudi »glas ljudstva«, so potekale na terenu, zato smo tudi jedli večkrat kar spotoma. Na teh delavnicah smo se med drugim učili tudi snemanja in oblikovanja videov, kar je bila zame posebej zanimiva tema. Tudi večerja v znani praški restavraciji je bila pravi užitek. Navadno smo se vsak dan po večerji (ob 9. uri zvečer) v živo javljali na Facebook profilu Eustory, kjer so lahko naši svojci iz prve roke izvedeli, kaj smo tisti dan počeli. Seveda so vsak dan posebej lahko ocenjevali, koliko se je od prejšnjega dne izboljšala naša konverzacija v angleščini. Vsak od udeležencev je lahko dnevno ustno podal povzetek tistega dne. Po nekaj dnevih uporabe angleščine sem bila vsak večer hvaležna mami, ko me je poklicala po telefonu, da sem lahko spet spregovorila slovensko. Dnevno smo na spletni strani Eustory pisali tudi blog, v katerem smo podrobno poročali, kaj smo vsak dan počeli. Od »zlate« Prage smo se po dveh dneh poslovili in se spet preselili na nočni vlak, ki nas je tokrat zazibal v sen po tirnicah, ki so vodile na Poljsko, mimo Varšave v Gdansk, pristaniško mesto ob Baltiškem morju. To je bila končna destinacija našega tabora, kjer domuje tudi Evropski center solidarnosti, ki razpolaga z največjim arhivom in knjižnico protestov in ljudskih shodov držav nekdanjega vzhodnega bloka in transformacije njihovih družb iz socialističnih v kapitalistične. Prvi dan bivanja v Gdansku smo obiskali ta center, ki ga sami imenujejo Solidarnost, in njegov arhiv z bogato knjižnico ter muzej. Srečali smo se tudi z direktorjema obeh institucij in novinarji iz Rusije in Poljske. Z novinarji smo razpravljali o novinarskem delu nekoč in danes ter z njihovo pomočjo oblikovali lastne članke. Dan je prehitro minil, po večerji v restavraciji Zeleni zmaj pa smo se odpravili na ulice Gdanska, kjer smo zapeli in zaplesali Katjušo v vseh jezikih. Večer je bil poln zabave, smeha in plesa, tudi valčka, polke, sirtakija in kazačoka ni manjkalo … Naslednji dan smo dopoldne razpravljali o predvolilni debati Trump – Clinton in se poslovili od predstavnikov glavnega organizatorja. Pozirali smo za skupinsko sliko pred vrati znane ladjedelnice v Gdansku, popoldne pa smo zaključili z delom in pripravili predstavitve svojih člankov ter ovrednotili celotni potek mednarodnega zgodovinskega kampa. Naši članki bodo postopno objavljeni na spletni strani Eustory. Sledila so še zadnja navodila organizatorjev o poletih z letališča v Gdansku naslednji dan in izmenjava kontaktov med udeleženci. Po poslovilni večerji je marsikomu pritekla solza žalosti ob spoznanju, da smo zadnji večer skupaj. Res smo postali že pravi prijatelji in tabor nam je prehitro minil. Bil je zelo delaven in naporen, vendar tudi zabaven in poln novih izkušenj. Ker smo hoteli ostati čim dlje skupaj, je noč prehitro minila in za spanec je zmanjkalo časa. Polni novih vtisov, znanstev in obljub, da stikov ne bomo nikoli več pretrgali, smo se zadnji dan po zajtrku odpravili na letališče. Bil je že 1. oktober. Letela sem do Varšave, od tam pa v Zagreb, kjer so me nestrpno pričakali starši. Zadovoljna s potovanjem, ki je bilo res velika nagrada, sem jim poletela v objem. Bila sem vesela, da sem srečno prispela in s sabo prinesla toliko novega: znanja, izkušenj, stikov in prijateljstev.
Tinkara Simončič:
V Gruziji smo se udeleženci posvetli vprašanju, kaj sploh je identiteta. Naredili smo različne intervjuje, plakate in predstavili svoja razmišljanja o dani temi. Raziskovali smo muzej v Tbilisiju. Prav tako pa smo se posvetili Gruziji kot državi, ki se želi priključiti Evropski uniji. Priznati moramo, da so bila naša mnenja zelo različna. Seveda pa nismo samo delili mnenj in razmišljali o problemih, ampak smo si tudi ogledali mesto in ob tem spoznali gruzijsko tradicijo, njihov način življenja in predvsem hrano. Ob koncu sem spoznala veliko novih ljudi, s katerimi ohranjam stike. Ponosna sem lahko, da sem obiskala tujo državo, v kateri sem se naučila veliko, tako o zgodovini kot tudi o sebi.
Ema Agnič in Tinkara Simončič
