Na pot v Romunijo smo se odpravili v nedeljo, 20. februarja, ob pol dveh zjutraj. Pot nas je iz Brežic najprej vodila proti Benetkam, od koder smo vzleteli ob 7.30 zjutraj. Po pristanku v Bukarešti nas je čakala še dolga pot proti vzhodu, najprej s kombijem, nato še s trajektom čez Donavo. Po 15 napornih urah smo končno prispeli v hotel v Măcinu in naša pustolovščina se je lahko pričela.
V ponedeljek smo se spoznali z učenci romunske šole, ki nas je gostila. Pripravili so nam kratko prireditev, polno plesa in petja, mi pa smo jo navdušeno spremljali. Po kosilu smo odšli na šolo in že takoj pričeli z delom v skupinah. Dotaknili smo se aktualnih družbenih oz. socialnih tem. Popoldne smo si ogledali turistično-informacijski center, kjer so nam predstavili zavarovano območje ob Donavi in Măcinske gore. S skupinskim delom smo nadaljevali tudi v torek, ko smo razpravljali o ustrahovanju otrok. Predaval nam je strokovnjak, imeli pa smo tudi delavnice o snemanju filma. Da bi karseda dobro spoznali kuture vseh sodelujočih, smo ob zaključku delovnega dne dijaki iz vsake države predstavili nekaj lastnih praznikov.
V sredo so nas gostitelji odpeljali v 4 ure oddaljeno Bukarešto, kjer smo si ogledali največji parlament na svetu, ki služi tudi kot muzej, snemalni prostor in kot mesto za politične razprave. Ogled je trajal dobro uro, vendar smo si ogledali komaj 5 % celotne zgradbe. Po ogledu smo imeli nekaj prostega časa za raziskovanje čudovitega mesta, ki nas je očaralo z mnogimi tlakovanimi ulicami in majhnimi trgovinicami. Najbolj pa smo se zabavali na poti domov.
V četrtek so zopet sledile delavnice, tokrat na osnovni šoli, kjer se izobražujejo učenci od 1. do 5. razreda. Druženje z učenci, starimi od 5 do 7 let, je bilo prisrčno. Ena izmed skupin je izdelovala “martiesol”, posebne izdelke, ki prinašajo srečo v prihajajoči pomladi, druga pa lesene kazalke za knjige. Delavnicam in kosilu je sledil kulturni večer, kjer se je vsaka država predstavila s plesom ali pa petjem. Naša skupina je predstavila posavsko nošo in zapela tri pesmi (himno, ljudsko in zabavno pesem). Kasneje so nam priredili še zabavo.
Dnevi so (pre)hitro minevali. Zadnji dan smo se odpravili na krajši pohod na Măcinske gore, ki so najstarejše v Evropi. Na pogostitvi po kosilu smo prejeli certifikate o sodelovanju in se dokončno poslovili od romunskih gostiteljev in novih prijateljev iz Bolgarije, Portugalske in Turčije.
Izmenjava v projektu Erasmus+ je bila res enkratna izkušnja, na kateri smo sklenili mnogo novih prijateljstev, se naučili besed v tujih jezikih in pridobili nova znanja o snemanju filmčkov, debatah, večkulturnosti. Je nekaj, kar bi z veseljem ponovile.
Zapisale: Hana Zorec, Špela Borštnar, 3. b in Ema Maček, prof.
